Budistični menih z nadnaravnimi močmi. Zgodba iz moje knjige.

Budistični menih z nadnaravnimi močmi: Moja zgodba iz Tajske

Budistični menih z nadnaravnimi močmi je samo en del poglavja iz moje E-Knjige: Jezus Osvobodi Budističnega Meniha. Na moji Domači strani si jo lahko prenesete brezplačno ⟶  Jezus Osvobodi Budističnega Meniha.

Prvo Srečanje z Učiteljem

Odpravil sem se v Nong Hin, malo pred prihodom je v avtobus vstopil tajski menih. Rekel mi je, da mu je ime Sithipon in živi v Rombodhidharmi. Vzela sva trikolesni taksi, po tajsko tuk-tuk. Vozili smo se po široki asfaltni cesti, kar je bilo nenavadno za gozdni samostan. Izstopila sva pred veliko hišo, zraven prostora s številnimi kipi Bude. Naprej se je videlo jezero, parkirišče in veliko hiš naokrog; ni bilo podobno običajnemu samostanu. Zgledalo je bolj kot vas ali majhno, lepo urejeno naselje.

Rekel mi je, da greva najprej pozdraviti učitelja, nato pa bom videl, kje se lahko namestim. Velika hiša na začetku je bila od glavnega učitelja. Vstopila sva v svetel prostor z velikimi okni. Učitelj je sedel na prestolu z Budovimi kipi v ozadju. Na tleh ob njem so na levi in desni strani sedeli obiskovalci v belih oblekah. Na skrajni desni sta sedela dva mlajša tajska meniha. Pokleknila sva pred njim in trikrat priklonila, kot je v navadi.

Takoj sem opazil, da je učitelj samo po izgledu in glasu deloval kot budistični menih z nadnaravnimi močmi. Vprašal je o meni, eden izmed gostov pa je na kratko prevedel, kar sem povedal. Nato sva se z učiteljem pogledala iz oči v oči. Videlo se je, da se je razveselil in prikimal z glavo, zadovoljen s tem, kar je videl v duhu. Pred odhodom sva se priklonila, in ob drugem priklonu, ko sem se dotaknil tal s čelom, sem začutil močno energijo praznine, da se mi je zavedanje odprlo. Pogledal sem ga z nasmehom in spoznal, da mi je on to naredil.

Spoznavanje Kraja in Ljudi

Nastanil sem se v veliki in lepi leseni hiši, kjer je bilo šest šotorov v večjem prostoru. Zvečer sem se usedel na kratko meditacijo v zunanji dvorani. Odšel sem na sprehod po cesti, čutila se je zelo mirna in dobra energija po celem kraju. Že prvi dan sem videl, da je ta kraj in učitelj bolj poseben od vseh krajev in menihov, kar sem jih spoznal do sedaj. 

Odšel sem naokrog, da si razgledam cel kraj. Nisem še videl tako velikega samostana s toliko ljudmi, hišami, avti, celo konji na velikem ograjenem območju. Srečal sem meniha, ki je hodil in jedel; če bi to naredil kjerkoli drugje, bi bil velik problem. Menihi ne smejo jesti ali piti stoje. Ko me je videl, je pogledal v nebo, raztegnil roke narazen in rekel, da je svoboden. Ni mi bilo jasno; zdelo se mi je zelo čudno. Rekel sem mu, da iščem kuti zame. Bil je prijazen in šel z menoj naokrog ter mi razkazal okolje.

Našel sem ga ob robu travnika blizu gozda; bilo jih je po pet v dveh vrstah, tipične majhne koče za menihe. Vselil sem se in spoznal menihe v okolici. Odšel sem na drugo stran samostana ob robu gozda, kjer so živeli skoraj vsi menihi iz zahodnih držav. Spoznal sem meniha Josa iz Nizozemske. Deloval je zelo sproščeno, sedel je na ležalniku pred kočo, kadil in gledal v naravo. Bil je zelo suh in visok čez dva metra, približno enake starosti kot jaz. Deset let je bil menih v tradiciji učitelja Ajahn Chah, ki je bil prav tako budistični menih z nadnaravnimi močmi.

Jos je bil tukaj eno leto in mi je malo povedal o tukajšnjem nauku. Ni imel čustev in reakcij, kar ni pogosto med menihi; govoril je prijazno in umirjeno, v stanju nepristranskosti. V posvetnem življenju je ravno obratno: ljudje imajo močne misli, čustva in reakcije. Če bi srečali takega človeka v posvetnem življenju, bi rekli, da z njim nekaj ni v redu, da je popoln flegmatik, ki ga nič ne zanima. Blizu njega sta živela menih David iz Italije in Jack iz Francije. Imeli so prijetno okolje vrtov in gozda. Na tem kraju sem po enem letu prvič videl menihe in nune iz zahodnih držav. Potem je bila še starejša nuna tibetanske tradicije iz ZDA, ki je zelo hvalila učitelja.

Življenje in Vzdušje v Samostanu

Budistični menih z nadnaravnimi močmi.

Vsako jutro smo odšli v veliko odprto dvorano, pokrito s slamnato streho. Pred prostorom z Budovimi kipi je bil malo dvignjen prizidek, na katerem je sedel učitelj. Na njegovi levi in desni strani so sedeli menihi, nasproti pa nune in laiki. Najprej smo imeli kratko glavno molitev, nato smo ponavljali za menihom prošnjo za oprostitev in sedeli v tišini, dokler ni prišel učitelj. Običajno je govoril nauke z občasnimi premori v tišini, včasih pa smo ves čas sedeli v tišini.

Posebna energija je bila prisotna. Imeli smo odprte oči in sproščeno sedeli. Nekajkrat me je učitelj pogledal in v tistem trenutku sem čutil močno energijo praznine v umu in enkrat duhovno odprtje v prsnem košu. Nekaj podobnega sem doživel že v vasi v Mengi na deževnem umiku.

Po sedenju smo si vzeli hrano in jedli z učiteljem v odprti dvorani ali kjerkoli drugje. Potem smo po želji preživeli cel dan. Spoznal sem meniha Laja, ki je imel lep kuti blizu mene. Vedno je ponudil za jesti ali piti karkoli je imel. K njemu je rad prišel menih Bond, s katerim sva se najbolje razumela; bil je kot moj brat. Rad se je šalil, bil vedno sproščen in se veliko smejal.

Nekajkrat smo šli skupaj postavljat nove lesene koče za menihe. Počivali smo v visečih mrežah, ki so bile skoraj po vseh kutijih. Kamorkoli sem prišel, so ponudili kar so imeli in me sprejeli z nasmehom. Ob večerih sem šel na sprehod po glavni cesti, kjer so hodili gor in dol. Slišal se je glas žuželk v popolnoma mirni in svobodno prijetni atmosferi.

Vsak dan sem bral prošnjo za oprostitev za očiščenje karme, preteklih neprimernih misli, besed in dejanj. Branje prošnje za oprostitev je bila posebnost tega učitelja, saj tega ni bilo nikjer drugje. 

Ob branju tega se je um predal v praznino, saj so se vse želje končale. Nastalo je odprtje, sproščenost in stanje brezmejne svobode. Napetosti v umu in telesu je bilo postopoma vedno manj, saj ni bilo več močnih pričakovanj, da bi nekaj dosegel z vadbo, kam prišel, se oprijel znanja ali našel odgovore na vprašanja, ki se nikoli ne končajo.

Poseben Nauk Sproščanja in Praznine

Kadar so se pojavile napetosti v umu in telesu, smo izdihnili z besedo »soooh« in počasi odprli roke narazen. Tako smo vse napetosti, občutke in čustva izpustili iz uma in telesa – brez dodatnega napora vadbe meditacije ampak samo skozi sproščanje. Um se je v trenutku odprl in zasijal v praznini. Namesto da bi se vrteli v mislih in čustvih, smo se prebudili ven iz tega v golo zavedanje sedanjega trenutka. Istočasno je bil to blagoslov moči praznine, ki je neposredno pokazal tudi drugim bitjem kako osvoboditi um. To smo počeli kadarkoli čez dan.

Po naravni poti so se čustva in miselna aktivnost manjšala, postajala vedno bolj subtilna. Vse več časa sem preživljal v praznini – skozi sproščanje in nezanimanje za mentalno aktivnost, bodisi pri dejavnostih bodisi v počitku. Prav to nezanimanje ali ignoriranje je tisto, kar odvzame gorivo miselnim procesom.

Ni Vadbe – Konec Želja

Meditacija, ki temelji na osredotočenosti, pa je v resnici nova želja – želja po boljši osredotočenosti z namenom, da bi nekaj dosegli v prihodnosti. To je zaprtost v umu in telesu, namesto prebujenja iz uma in telesa. Končanje vadbe, končanje želja in napora – to je prebujenje v sedanjem trenutku.  

Pri jutranjem sedenju z učiteljem in ostalimi sem sproščeno sedel. Običajni pogled deluje, da z rahlim naporom energije usmerimo pozornost skozi oči na to, kar je pred nami. Opazil sem, da se je ob sprostitvi ta napor prekinil in energija pozornosti, ki je prej tekla navzven, se je vrnila v svoj izvor. Takrat se je odprlo zavedanje. V popolnem počitku sem zaznaval vse okrog sebe – bil je samo krog energije zavedanja.

Moč Praznine in Duhovna Doživetja

Nekega sončnega jutra, kmalu po zajtrku, sem sedel v praznini sijočega zavedanja. V tem prijetnem stanju sem začutil, kot da bi se me dotaknila močna energija. Pogledal sem učitelja in videl, da mi je poslal moč praznine, da bi preveril, ali to zaznavam. Od tistega dne me je začel vsako jutro učiti neposredno – iz uma v um mi je pošiljal moč praznine. Tako močna energija, da mi je povzročila močnejše prazno stanje kot kadarkoli prej, misli so izgubile moč za dalj časa. Ko se je kasneje pojavila kakšna misel, je učitelj to opazil in mi znova poslal to moč. Ta energija je bila vsaj trikrat močnejša od Samakijeve.

Sčasoma sem skozi izkušnjo spoznal, da pričakovanje in želje po praznem stanju, pa tudi želja po nekaj razumeti v mislih, preprečujejo prazno stanje. To sem sicer že deloma izkusil v zaporu pri Zazen meditaciji, a se je takrat mentalna aktivnost hitro vračala. Kadar v meditaciji nekaj vadimo, hočemo razumeti ali doseči, se vedno aktivira um in želja po napredku. To pa pomeni usmerjenost v prihodnost – in nikoli pravo končanje uma tukaj in zdaj. Branje in razmišljanje o tem, kako bi razumeli, je še ena prepreka, saj ostaja v polju mentalne aktivnosti.

Nekega jutra sem bil v tako močni energiji praznine, da sem se med zajtrkom tresel od adrenalina. Kasneje so postala ta stanja mirnejša, bolj jasna, zavedanje pa se je širilo. Nekajkrat sem videl, kako se je ob sprejemu moči praznine komu streslo telo. Večja kot je bila moč in dlje kot sem ostal v tem stanju, globlja je bila izkušnja. Pogosto se še uro ali dve po jutranjem sedenju nisem mogel pogovarjati – samo sedel sem, gledal v naravo, bil v globokem miru in sproščenosti. Občudoval sem ta posebna duhovna doživetja.

Duhovna Spoznanja in Preobrazba

Pri jutranjem sedenju v dvorani sem v praznini spoznal, da je to več kot vsa stanja, ki sem jih doživel z meditacijo na vseh prejšnjih umikih. Zavedal sem se, tudi če bi celo življenje meditiral sam v jami po starih metodah stroge odpovedi, samote in vadbe, tega ne bi mogel spoznati in doživeti. V tistem trenutku me je učitelj pogledal in prikimal. Spoznal sem, da točno ve, kaj se dogaja z menoj in kakšne misli imam. 

Veliko časa sem rad preživel sam. Verjetno so me dolgotrajni meditacijski umiki spremenili, da sem se bolje počutil v mirni samoti kot pa v družbi in pogovorih. Že po eni uri klepetanja sem bil pogosto mentalno utrujen in nisem videl smisla v dolgih razpravah. Zato sem raje počival v viseči mreži, šel na sprehod in preživljal čas v praznini. Včasih sem si vzel tudi po mesec dni premora od dela in samo počival v kutiju, se občasno pogovarjal s sosedi menihi, hodil na večerne sprehode, sedel ob jezeru in se nekajkrat tudi postil. Večkrat sem izpustil jutranje sedenje z učiteljem in zajtrk.

V teh obdobjih sem vse več časa preživel v praznini in sproščanju. Včasih je bilo vse popolno – zdelo se mi je, da bi lahko tako preživel celo življenje: počival v praznini onkraj misli in čustev, skrbi in želja. V tem sijočem in močnem stanju zavedanju, ki je polno miru. Verjel sem, da je to konec duhovne poti: praznina brez vprašanj in odgovorov, brez pridobivanja in izgubljanja. Ni poti, ni nikogar na poti. Ni trpljenja, ni osvoboditve. Ni samsare, ni nirvane. Ni konceptov, ni razdvojenosti. Ni mentalnega ustvarjanja. Svetleča praznina, ki je sama po sebi globok notranji mir in zadovoljstvo. To je po Budovih naukih zaustavitev trpljenja: z zaustavitvijo percepcije ni več mentalne aktivnosti, ni mentalno ustvarjenega jaza, ni občutkov in čustev (hrepenenja ali odpora), ni reakcij. Tako se preseka nastajanje karme in krog ponovnih rojstev.

Po mesecu dni je bila energija zavedanja že tako močna, da nisem več zdržal, zato sem se vrnil in pomagal z delom na smetišču. Nekega jutra sem se oblekel in krenil po poti med drevesi in kočami do dvorane. Od trenutka, ko sem se zbudil, nisem imel nobene misli. Na poti sem začutil nekaj nenavadnega na vrhu glave, in ko sem sedel v hali, sem doživel odprtje temenske čakre. Čutil sem, odprt vrh glave in premikajočo energijo. Ko je prišel učitelj – budistični menih z nadnaravnimi močmi, se je usedel, me pogledal in prikimal. Videl sem, da ve, kaj se dogaja in, da je to nekaj dobrega.

Budizem sicer ne govori dosti o čakrah, ni vadbe za odpiranje, a to se je zgodilo samo od sebe zaradi dolgotrajnega bivanja v praznem umu. Od takrat naprej je bila moč praznine veliko močnejša od miselne aktivnosti. Z lahkoto sem večino dneva preživel v praznini. Čeprav rečemo »preživel v praznini«, tam v resnici ni konceptov, ni jaza in ni niti praznine. To stanje se doživlja kot mir, zadovoljstvo in svoboda. Ker ni misli, ni problemov, nič te ne moti, ničesar ni treba razrešiti ali ugotoviti. Ko je bila energija praznine še posebej močna, kot pri jutranjem sedenju z učiteljem, sem bil v svetlečem zavedanju brez občutka telesa in diha – onkraj uma in telesa. Samo krog energije zavedanja.

Budistični menih z nadnaravnimi močmi je samo en del poglavja iz moje E-Knjige: Jezus Osvobodi Budističnega Meniha. Na moji Domači strani si jo lahko prenesete brezplačno ⟶  Jezus Osvobodi Budističnega Meniha.

Nadaljevanje zgodbe in sorodne teme

Moje izkušnje z menihom so bile le del daljše duhovne poti. Več o tem, kar se je dogajalo pred in po tem dogodku, najdeš tukaj:

Če želiš razumeti, kako se je ta zgodba končala in kdo me je osvobodil od duhovnih prevar, priporočam branje mojega pričevanja:

Za globlje razumevanje razlike med budizmom in besedo od Boga: